sonja koranter

MOJ DED Najprej sem zagledala klobuk, kakor znamenje iz drugega sveta. Za njim je stopala postava, rahlo upognjena, kot bi nosila težo stoletij. Ded je prihajal med oblaki, ki so se dvigali iz prašnatih delcev ceste, ceste, ki se je lomila v mojo kri, v spomin, ki ni bil več samo moj. Njegova hiša je imela prag, zelen od starosti, zelen kot volk, ki je stražil zamolčano domačijo. Tam sem bila del njegove celice, del njegovega diha, del zemlje, ki je govorila skozi lončene posode. Deda spoznam samo po klobuku; glas je ostal v zemlji, dlan v kolovratu, v gošči, ki je rasla okrog lončarjevine, kakor da bi varovala skrivnost. Rada bi mu sedela v naročju, v naročju, ki je bilo nekoč drevo, in poslušala žvenket posode, ki je klicala svetnike, rdeči maki pa so se odpirali kot vrata v meglico, kjer bom dobila svoj sedež. Ko bo zeleni petelin stare posode zakikirikal v jutro, ko se bo svet obrnil v ilovnato rumeno, bom sprejela klobuk iz njegovih rok, iz neder zemlje, ki me je rodila. Čakam na lonce, na travo, ki je prerasla robidovje, na češnje, ki so se rdeče objemale z jablano in žitnim klasom. Z žitnicami bom spletla vrv, stol za deda, in pravljico, ki bo rasla v mojih otrocih. Naj ne pozabim topline lončarjevine, mlečnosti žitnega klasa, sočnosti prve temno modre slive, ki je padla z mojega drevesa v privid deda, v senco, ki še vedno hodi za menoj.